Vse bližje prihaja Goli oder, 16. mednarodni festival improvizacijskega gledališča. Že diši po skupnostnem ustvarjanju in podajanju v neznano. Že slutimo prisotnost mednarodnih umetnic in umetnikov iz šestih držav ter dihanje in soustvarjanje dogodkov prav tako mednarodnega občinstva. Radovedno nas žene misel na delavnice s temami iskrenosti, navdiha, čarovnije in kaosa. Vedno bližje so predstave tako ali drugače tesno povezanih umetniških duetov, ki se lotevajo tem osamljenosti, povezanosti, bližin, sosesk, odnosov, praznin in polnosti življenja. Skorajda že vidimo srednješolsko zasedbo, ki odrsko obdeluje prijateljstvo. V kotičkih ustnic nas že draži, ko pomislimo na klovne, ki spustijo na plan svoje alter idiote. In že tipamo festivalsko produkcijo Bližje, ki raziskuje prostore intime, seksualnosti in odnosov.
Rdeča nit letošnjega Golega odra so bližine in povezave. Stkana je iz priznavanja očitnega, iz priznavanja in pripoznavanja majhnosti in prepletenosti gledališke improvizacijske scene, bližnjih odnosov med umetnicami in umetniki na festivalu, osebnih vezi in prepletenosti, pa tudi če te segajo prek oceanov.
Majhnost impro scene in prepletenost osebnih vezi v delovnem okolju izhajata iz revnih produkcijskih pogojev. Edino, na kar se lahko oprejo ustvarjalke in ustvarjalci v pomanjkanju prostorov, infrastrukture in finančne podpore, so, poleg žgočega umetniškega zagona, skupnostna podpora ter odnosi s sodelavkami in sodelavci. Trajnejše strukturne podpore za razvoj umetniškega dela ni. Finančne podpore za produkcijski razvoj in selekcijske oglede ni. Resnici na ljubo, Goli oder ne bi obstajal, če se ne bi nekdo že z nekom v preteklosti srečal v navdihujočem delu; če ne bi nekdo že tako ali tako potoval po Evropi s svojim možem; če si ne bi nekdo želel preživeti več časa z določeno osebo; če ne bi nekdo sledil umetniški radovednosti in želji po odprtem raziskovanju; če ne bi nekdo svoji prijateljici navdušeno po spletnem klepetu razlagal o delu z določeno umetnico; če ne bi nekdo izkusil svojevrstnega umetniško predelanega druženja v zaodrju; če ne bi nekdo bil pripravljen spati z nekom v isti sobi; če ne bi kar nekaj ljudi hlepelo po soraziskovanju, soustvarjanju in sobivanju, po iskanju načinov, kako ne zgolj preživeti temveč tudi živeti v tem svetu. Goli oder ni izjema. Podobno se dogaja v improvizacijskih krogih v drugih državah. Podobno se dogaja v Sloveniji na drugih umetniških področjih, ki v vsaj deloma neodvisnem okolju razvijajo živo umetnost. Vztrajanje na raziskovalnem in umetniškem in nepristajanje na komercialno v vsaj nekaterih segmentih in trenutkih, pa sta redkost in dragocenost.
Bližine izhajajo tudi iz same metode dela. Improvizacija vznika vsepovsod. Je tesno prepletena z življenjem. Ne ignorira tega, kar je med nami, temveč se prav s tem napaja. Podajanje v neznano in odpiranje ranljivosti potrebujeta močno zaupanje in podporo. Za navdihujočimi improvizacijskimi umetniki so leta raziskovanja in prakticiranja, deljenja ranljivosti, gradnje zaupanja, tveganih situacij, drznih potez, nevedenja in nežnosti v bivanju z vsem tem. Nič čudnega, da se ob tovrstnem prakticiranju spletajo tesni medosebni odnosi. Bližina nastopajočih in občinstva je še ena ključna pokrajina umetniške improvizacije. Stik in skupnostno ustvarjanje sta bistvo festivala. Na letošnjem Golem odru želimo narediti še en korak naprej v pripoznavanju umetnosti, ki izhaja iz bližnjih odnosov ter se odrsko predela na način, da zavibrira s širšo skupnostjo, da odzvanja daleč in da v njej vsi lahko raziskujemo svoje razdalje - oddaljenosti in bližine.
Vabljeni torej, da pridete bližje,
približajmo se,
naj se bližina sliši daleč!
Maja Dekleva Lapajne
Umetniška vodjinja Golega odra
Rdeča nit letošnjega Golega odra so bližine in povezave. Stkana je iz priznavanja očitnega, iz priznavanja in pripoznavanja majhnosti in prepletenosti gledališke improvizacijske scene, bližnjih odnosov med umetnicami in umetniki na festivalu, osebnih vezi in prepletenosti, pa tudi če te segajo prek oceanov.
Majhnost impro scene in prepletenost osebnih vezi v delovnem okolju izhajata iz revnih produkcijskih pogojev. Edino, na kar se lahko oprejo ustvarjalke in ustvarjalci v pomanjkanju prostorov, infrastrukture in finančne podpore, so, poleg žgočega umetniškega zagona, skupnostna podpora ter odnosi s sodelavkami in sodelavci. Trajnejše strukturne podpore za razvoj umetniškega dela ni. Finančne podpore za produkcijski razvoj in selekcijske oglede ni. Resnici na ljubo, Goli oder ne bi obstajal, če se ne bi nekdo že z nekom v preteklosti srečal v navdihujočem delu; če ne bi nekdo že tako ali tako potoval po Evropi s svojim možem; če si ne bi nekdo želel preživeti več časa z določeno osebo; če ne bi nekdo sledil umetniški radovednosti in želji po odprtem raziskovanju; če ne bi nekdo svoji prijateljici navdušeno po spletnem klepetu razlagal o delu z določeno umetnico; če ne bi nekdo izkusil svojevrstnega umetniško predelanega druženja v zaodrju; če ne bi nekdo bil pripravljen spati z nekom v isti sobi; če ne bi kar nekaj ljudi hlepelo po soraziskovanju, soustvarjanju in sobivanju, po iskanju načinov, kako ne zgolj preživeti temveč tudi živeti v tem svetu. Goli oder ni izjema. Podobno se dogaja v improvizacijskih krogih v drugih državah. Podobno se dogaja v Sloveniji na drugih umetniških področjih, ki v vsaj deloma neodvisnem okolju razvijajo živo umetnost. Vztrajanje na raziskovalnem in umetniškem in nepristajanje na komercialno v vsaj nekaterih segmentih in trenutkih, pa sta redkost in dragocenost.
Bližine izhajajo tudi iz same metode dela. Improvizacija vznika vsepovsod. Je tesno prepletena z življenjem. Ne ignorira tega, kar je med nami, temveč se prav s tem napaja. Podajanje v neznano in odpiranje ranljivosti potrebujeta močno zaupanje in podporo. Za navdihujočimi improvizacijskimi umetniki so leta raziskovanja in prakticiranja, deljenja ranljivosti, gradnje zaupanja, tveganih situacij, drznih potez, nevedenja in nežnosti v bivanju z vsem tem. Nič čudnega, da se ob tovrstnem prakticiranju spletajo tesni medosebni odnosi. Bližina nastopajočih in občinstva je še ena ključna pokrajina umetniške improvizacije. Stik in skupnostno ustvarjanje sta bistvo festivala. Na letošnjem Golem odru želimo narediti še en korak naprej v pripoznavanju umetnosti, ki izhaja iz bližnjih odnosov ter se odrsko predela na način, da zavibrira s širšo skupnostjo, da odzvanja daleč in da v njej vsi lahko raziskujemo svoje razdalje - oddaljenosti in bližine.
Vabljeni torej, da pridete bližje,
približajmo se,
naj se bližina sliši daleč!
Maja Dekleva Lapajne
Umetniška vodjinja Golega odra