Predstave
Posebna izdaja
Koncept in vodenje: Andreja Rauch Podrzavnik
Performerji in soustvarjalci: Alenka Marinič, Andreja Rauch Podrzavnik, Blaž Celarec, Dejan Srhoj, Jaka Berger, Jošt Drašler, Maša Kagao Knez, Milan Tomášik, Tomaž Lapajne Dekleva
Luč: Borut Cajnko
Produkcija: Zavod Federacija
Koprodukcija: DUM - društvo umetnikov
Podpora: Mestna občina Ljubljana
Hvala: Mateja Bučar, Maja Dekleva Lapajne, Suzana Kajba, Snježana Premuš
Posebna izdaja je serija krašjih improvizacij, ki jih izvajajo ustvarjalke in ustvarjalci uprizoritvenih umetnosti različnih medijev: plesa, glasbe in gledališča.
Nekateri se poznajo že od prej, kar pa ne izključuje presenečenj in novosti.
Nekateri se že dolgo niso srečali v tem kontekstu, pa si želijo ponovnega snidenja. Kje so in kakšen je njihov medprostor zdaj?
Nekateri se srečujejo prvič in želijo odpreti nova poglavja.
”Posebna izdaja v različnih konstelacijah odpira drugačne potenciale. Moment nepredvidljivosti in nenadne povezanosti je vselej fascinanten. Užitek je spremljati proces hipnih ustvarjalnih sunkov…”
(iz pisma Suzane Andreji)
Alenka Marinič je ustvarjalka na področju uličnega, klovnovskega in fizičnega gledališča ter diplomirana filozofinja in zgodovinarka. S Kolektivom Narobov je kot performerka in soavtorica gostovala na številnih slovenskih in mednarodnih prizoriščih. Leta 2013 je zaključila šolanje na mednarodni šoli fizičnega gledališča Helikos v Firencah. Od takrat intenzivno sodeluje z Justinom Durelom, s katerim pod okriljem društva Globus Hystericus ustvarja in poučuje fizično gledališče tako doma (ŠUGLA, Pripovedovalski Variete, Goli oder, Zavod Bob) kot v tujini (Kanada, Nizozemska, Nemčija, Italija, ZDA itn.).
Andreja Rauch Podrzavnik je koreografinja in pedagoginja, ustvarjalka mnogih avtorskih kot tudi kolektivnih projektov, leta 2009 je soustanovila Zavod Federacija in je članica kolektiva Federacija. V svojih projektih sodeluje z glasbeniki, oblikovalci, igralci, pevci in plesalci.
Ples pojmuje kot način obnašanja in v tem odkriva potenciale, ki jih gib in ples nudita za različne kontekste. Sodelovanje z ustvarjalci različnih medijev dodaja njenemu zanimanju za kompozicijo, tudi kot stične točke različnih medijev. Plesa kot estetskega fenomena ne jemlje za samoumevnega, pač pa vedno znova vzpostavlja razlog zanj.
Izobraževala se je na London Contemporary Dance School, na California Institute of the Arts, na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter na seminarjih v Sloveniji in tujini.
Za svoje delo je prejela več nagrad: leta 2015 nagrado Ksenije Hribar v kategoriji koreograf/avtor, 2014 je kot članica kolektiva Federacija prejela Plaketo Mete Vidmar za pedagoško delo z mladimi, leta 2007 nagrado strokovne žirije festivala Gibanica za predstavo Tkalci, leta 2004 nagrado Povodni mož za predstavo Kostanjevo rjava, leta 2003 pa je bila izbrana v reviji Dance Europe, Critics' Choice med najboljšimi plesnimi ustvarjalci v Evropi.
Blaž Celarec je vsestranski tolkalist, producent, snemalec in oblikovalec zvoka. Dejaven je na več področjih glasbene umetnosti. Kot tolkalist je posnel skoraj 70 albumov, kot producent ali snemalec zvoka pa dobrih 40. Poleg glasbenih skupin je zadnja leta zelo dejaven v gledališču kot skladatelj, glasbenik in igralec.
Dejan Srhoj je neodvisen performer, ki deluje na področju sodobnega plesa. Trenutno dela na dolgoročnem projektu Kompozicije razlik, v katerem preko plesnih improvizacij, deljenja praks in izobraževanja razvija koreografske principe, ki se tičejo skupnosti.
Je soustanovitelj Fičo Baleta, v okviru katerega je z Goranom Bogdanovskim kot plesalec ali avtor sodeloval v mnogih predstavah ter soustanovitelj in aktivni član regionalne mreže Nomad Dance Academy. Kot performer je sodeloval v plesno-gledaliških projektih z Janezom Janšo, Ivico Buljanom, Sebastjanom Horvatom, Betontancem, Magdaleno Reiter, Silvanom Omerzujem, Kajo Lorenci, Snježano Premuš in drugimi.
Pred tem je med letoma 1998 in 2001 kot baletni solist plesal v SNG Opera in balet Ljubljana. V treh letih angažmaja je plesal predvsem glavne vloge v klasičnih baletih, na primer Princa v Labodjem jezeru. Leta 2008 je diplomiral na Open University v Londonu (BA in Humanities).
Jaka Berger je bobnar in elektrofonik ter eden najbolj tvornih (so)ustvarjalcev domače glasbene scene, glasbenik, ki v svojem delu nenehno raziskuje in členi ter spreminja lasten izraz. Vpenja se v številne ustvarjalne tokove, od jazza, free jazza, svobodne improvizacije, elektronske in elektroakustične glasbe, noisea, do eksperimentalnega hiphopa, duba, punk rocka in še dlje. Obenem je radijec, tehnik, špiker, (občasno) novinar, organizator in iniciator koncertov, dogodkov, festivalov, klubski izvedbenik in še kaj. Njegova založba Zvočni prepihi je med najbolj dejavnimi in zanimivimi založbami domačega glasbenega podtalja. Obenem je prisoten tudi v mednarodni glasbeni krajini z izdajami na znanih mednarodnih založbah (denimo FMR in Splasc(h) Records) in s sodelovanji z mednarodnimi glasbeniki in glasbenicami.
Jošt Drašler je poleg muzikologije študiral kontrabas na deželnem Konservatoriju v Celovcu pri prof. Uliju Langthalerju. V zadnjem času se intenzivno ukvarja s področji sodobnih glasbenih praks s poudarkom na svobodni improvizaciji, pri čemer ga zanimajo potenciali tveganja in njihov naravni razvoj, ki generira nepredvidljive zvočne teksture.
Redno se udeležuje in tudi organizira delavnice svobodno improvizirane glasbe (BCMF, Raziskava, refleksija, Ponedeljkovo Rojišče, Mariboring, 4 States Sessions, Improcon idr.).
Muzicira z najrazličnejšimi glasbeniki iz zelo raznorodnih žanrskih in nadžanrskih miljejev. Njegovo široko razumevanje glasbe preči različne žanrske okvire od free jazzovske, svobodno improvizirane glasbe, preko avant rocka do flamenca.
Maša Kagao Knez je plesalka, koreografinja, plesna pedagoginja in gledališka ustvarjalka. Z uprizoritvenimi umetnostmi se je srečala že kot otrok skozi delo svoje mame, plesalke in koreografinje Jasne Knez. Izobraževala se je doma in v tujini. Leta 2006 je diplomirala na šoli Georgesa Momboyeja za tradicionalne in sodobne afriške plese v Parizu. Leta 2013 je diplomirala na Akademiji za ples v Ljubljani, trenutno pa zaključuje magistrski študij Umetnost giba na AGRFT. Na področju kulture je dejavna dobri dve desetletji, ustvarja avtorske predstave, sodeluje s številnimi gledališči in avtorji, zadnja leta pa je stalna sodelavka režiserke Ivane Djilas (PTL, SNG Drama, Mestno gledališče Ljubljana, Mladinsko gledališče, SNG Nova Gorica, SLG Celje). Leta 2009 je s plesalko Dalando Diallo in glasbenikom Damirjem Mazrekom soustanovila kulturno-umetniško društvo Baobab, ki deluje na področju plesa, glasbe in gledališča, ter izvaja mednarodni festival afriške kulture Baofest. Sodobni ples ter afriške plese poučuje v zavodu Studio 25, na Akademiji za ples ter na različnih delavnicah v Sloveniji in tujini. Leta 2013 je prejela nagrado Ksenije Hribar za plesalko. Leta 2016 pa je duet, ki sta ga ustvarila z glasbenikom Muratom, osvojil nagrado na XX. Festivalu koreografskih miniatur v Beogradu.
Milan Tomášik, mednarodno priznan plesalec, koreograf in pedagog, od leta 2004 živi in ustvarja v Sloveniji. Ples je študiral na konservatoriju J. L. Bellu v Banski Bystrici in na Akademiji za uprizoritvene umetnosti v Bratislavi. Leta 2004 je diplomiral na plesni akademiji P.A.R.T.S, v Bruslju. Z mednarodno uspešno skupino Les SlovaKs, katere soustanovitelj je, je soustvaril tri celovečerne predstave: Opening Night, Pot domov, Fragments. V Sloveniji je sodeloval z različnimi koreografinjami in koreografi, leta 2014 pa je ustanovil plesno skupino Milan Tomášik & Co, s katero je ustvaril tri celovečerne predstave: Sezona Lova (2014), Silver Blue (2015) in Fight Bright (2018).
Tomaž Lapajne Dekleva je večkrat nagrajeni gledališki ustvarjalec, ki se posveča sodobnemu gledališču, odličen je še posebej v gledališki improvizaciji, in je doslej gostoval v Armeniji, Avstriji, Belgiji, Bolgariji, Bosni in Hercegovini, Franciji, Gruziji, na Hrvaškem, v Italiji, Kanadi, Litvi, Nemčiji, na Nizozemskem, Poljskem, Slovaškem, Švedskem, v Švici in Veliki Britaniji. Napisal je vrsto objavljenih oziroma
uprizorjenih dramskih besedil in včasih napiše tudi kaj proznega ali celo poetičnega. Sicer pa živi mirno življenje z ženo, tremi otroki in mačko.
Performerji in soustvarjalci: Alenka Marinič, Andreja Rauch Podrzavnik, Blaž Celarec, Dejan Srhoj, Jaka Berger, Jošt Drašler, Maša Kagao Knez, Milan Tomášik, Tomaž Lapajne Dekleva
Luč: Borut Cajnko
Produkcija: Zavod Federacija
Koprodukcija: DUM - društvo umetnikov
Podpora: Mestna občina Ljubljana
Hvala: Mateja Bučar, Maja Dekleva Lapajne, Suzana Kajba, Snježana Premuš
Posebna izdaja je serija krašjih improvizacij, ki jih izvajajo ustvarjalke in ustvarjalci uprizoritvenih umetnosti različnih medijev: plesa, glasbe in gledališča.
Nekateri se poznajo že od prej, kar pa ne izključuje presenečenj in novosti.
Nekateri se že dolgo niso srečali v tem kontekstu, pa si želijo ponovnega snidenja. Kje so in kakšen je njihov medprostor zdaj?
Nekateri se srečujejo prvič in želijo odpreti nova poglavja.
”Posebna izdaja v različnih konstelacijah odpira drugačne potenciale. Moment nepredvidljivosti in nenadne povezanosti je vselej fascinanten. Užitek je spremljati proces hipnih ustvarjalnih sunkov…”
(iz pisma Suzane Andreji)
Alenka Marinič je ustvarjalka na področju uličnega, klovnovskega in fizičnega gledališča ter diplomirana filozofinja in zgodovinarka. S Kolektivom Narobov je kot performerka in soavtorica gostovala na številnih slovenskih in mednarodnih prizoriščih. Leta 2013 je zaključila šolanje na mednarodni šoli fizičnega gledališča Helikos v Firencah. Od takrat intenzivno sodeluje z Justinom Durelom, s katerim pod okriljem društva Globus Hystericus ustvarja in poučuje fizično gledališče tako doma (ŠUGLA, Pripovedovalski Variete, Goli oder, Zavod Bob) kot v tujini (Kanada, Nizozemska, Nemčija, Italija, ZDA itn.).
Andreja Rauch Podrzavnik je koreografinja in pedagoginja, ustvarjalka mnogih avtorskih kot tudi kolektivnih projektov, leta 2009 je soustanovila Zavod Federacija in je članica kolektiva Federacija. V svojih projektih sodeluje z glasbeniki, oblikovalci, igralci, pevci in plesalci.
Ples pojmuje kot način obnašanja in v tem odkriva potenciale, ki jih gib in ples nudita za različne kontekste. Sodelovanje z ustvarjalci različnih medijev dodaja njenemu zanimanju za kompozicijo, tudi kot stične točke različnih medijev. Plesa kot estetskega fenomena ne jemlje za samoumevnega, pač pa vedno znova vzpostavlja razlog zanj.
Izobraževala se je na London Contemporary Dance School, na California Institute of the Arts, na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter na seminarjih v Sloveniji in tujini.
Za svoje delo je prejela več nagrad: leta 2015 nagrado Ksenije Hribar v kategoriji koreograf/avtor, 2014 je kot članica kolektiva Federacija prejela Plaketo Mete Vidmar za pedagoško delo z mladimi, leta 2007 nagrado strokovne žirije festivala Gibanica za predstavo Tkalci, leta 2004 nagrado Povodni mož za predstavo Kostanjevo rjava, leta 2003 pa je bila izbrana v reviji Dance Europe, Critics' Choice med najboljšimi plesnimi ustvarjalci v Evropi.
Blaž Celarec je vsestranski tolkalist, producent, snemalec in oblikovalec zvoka. Dejaven je na več področjih glasbene umetnosti. Kot tolkalist je posnel skoraj 70 albumov, kot producent ali snemalec zvoka pa dobrih 40. Poleg glasbenih skupin je zadnja leta zelo dejaven v gledališču kot skladatelj, glasbenik in igralec.
Dejan Srhoj je neodvisen performer, ki deluje na področju sodobnega plesa. Trenutno dela na dolgoročnem projektu Kompozicije razlik, v katerem preko plesnih improvizacij, deljenja praks in izobraževanja razvija koreografske principe, ki se tičejo skupnosti.
Je soustanovitelj Fičo Baleta, v okviru katerega je z Goranom Bogdanovskim kot plesalec ali avtor sodeloval v mnogih predstavah ter soustanovitelj in aktivni član regionalne mreže Nomad Dance Academy. Kot performer je sodeloval v plesno-gledaliških projektih z Janezom Janšo, Ivico Buljanom, Sebastjanom Horvatom, Betontancem, Magdaleno Reiter, Silvanom Omerzujem, Kajo Lorenci, Snježano Premuš in drugimi.
Pred tem je med letoma 1998 in 2001 kot baletni solist plesal v SNG Opera in balet Ljubljana. V treh letih angažmaja je plesal predvsem glavne vloge v klasičnih baletih, na primer Princa v Labodjem jezeru. Leta 2008 je diplomiral na Open University v Londonu (BA in Humanities).
Jaka Berger je bobnar in elektrofonik ter eden najbolj tvornih (so)ustvarjalcev domače glasbene scene, glasbenik, ki v svojem delu nenehno raziskuje in členi ter spreminja lasten izraz. Vpenja se v številne ustvarjalne tokove, od jazza, free jazza, svobodne improvizacije, elektronske in elektroakustične glasbe, noisea, do eksperimentalnega hiphopa, duba, punk rocka in še dlje. Obenem je radijec, tehnik, špiker, (občasno) novinar, organizator in iniciator koncertov, dogodkov, festivalov, klubski izvedbenik in še kaj. Njegova založba Zvočni prepihi je med najbolj dejavnimi in zanimivimi založbami domačega glasbenega podtalja. Obenem je prisoten tudi v mednarodni glasbeni krajini z izdajami na znanih mednarodnih založbah (denimo FMR in Splasc(h) Records) in s sodelovanji z mednarodnimi glasbeniki in glasbenicami.
Jošt Drašler je poleg muzikologije študiral kontrabas na deželnem Konservatoriju v Celovcu pri prof. Uliju Langthalerju. V zadnjem času se intenzivno ukvarja s področji sodobnih glasbenih praks s poudarkom na svobodni improvizaciji, pri čemer ga zanimajo potenciali tveganja in njihov naravni razvoj, ki generira nepredvidljive zvočne teksture.
Redno se udeležuje in tudi organizira delavnice svobodno improvizirane glasbe (BCMF, Raziskava, refleksija, Ponedeljkovo Rojišče, Mariboring, 4 States Sessions, Improcon idr.).
Muzicira z najrazličnejšimi glasbeniki iz zelo raznorodnih žanrskih in nadžanrskih miljejev. Njegovo široko razumevanje glasbe preči različne žanrske okvire od free jazzovske, svobodno improvizirane glasbe, preko avant rocka do flamenca.
Maša Kagao Knez je plesalka, koreografinja, plesna pedagoginja in gledališka ustvarjalka. Z uprizoritvenimi umetnostmi se je srečala že kot otrok skozi delo svoje mame, plesalke in koreografinje Jasne Knez. Izobraževala se je doma in v tujini. Leta 2006 je diplomirala na šoli Georgesa Momboyeja za tradicionalne in sodobne afriške plese v Parizu. Leta 2013 je diplomirala na Akademiji za ples v Ljubljani, trenutno pa zaključuje magistrski študij Umetnost giba na AGRFT. Na področju kulture je dejavna dobri dve desetletji, ustvarja avtorske predstave, sodeluje s številnimi gledališči in avtorji, zadnja leta pa je stalna sodelavka režiserke Ivane Djilas (PTL, SNG Drama, Mestno gledališče Ljubljana, Mladinsko gledališče, SNG Nova Gorica, SLG Celje). Leta 2009 je s plesalko Dalando Diallo in glasbenikom Damirjem Mazrekom soustanovila kulturno-umetniško društvo Baobab, ki deluje na področju plesa, glasbe in gledališča, ter izvaja mednarodni festival afriške kulture Baofest. Sodobni ples ter afriške plese poučuje v zavodu Studio 25, na Akademiji za ples ter na različnih delavnicah v Sloveniji in tujini. Leta 2013 je prejela nagrado Ksenije Hribar za plesalko. Leta 2016 pa je duet, ki sta ga ustvarila z glasbenikom Muratom, osvojil nagrado na XX. Festivalu koreografskih miniatur v Beogradu.
Milan Tomášik, mednarodno priznan plesalec, koreograf in pedagog, od leta 2004 živi in ustvarja v Sloveniji. Ples je študiral na konservatoriju J. L. Bellu v Banski Bystrici in na Akademiji za uprizoritvene umetnosti v Bratislavi. Leta 2004 je diplomiral na plesni akademiji P.A.R.T.S, v Bruslju. Z mednarodno uspešno skupino Les SlovaKs, katere soustanovitelj je, je soustvaril tri celovečerne predstave: Opening Night, Pot domov, Fragments. V Sloveniji je sodeloval z različnimi koreografinjami in koreografi, leta 2014 pa je ustanovil plesno skupino Milan Tomášik & Co, s katero je ustvaril tri celovečerne predstave: Sezona Lova (2014), Silver Blue (2015) in Fight Bright (2018).
Tomaž Lapajne Dekleva je večkrat nagrajeni gledališki ustvarjalec, ki se posveča sodobnemu gledališču, odličen je še posebej v gledališki improvizaciji, in je doslej gostoval v Armeniji, Avstriji, Belgiji, Bolgariji, Bosni in Hercegovini, Franciji, Gruziji, na Hrvaškem, v Italiji, Kanadi, Litvi, Nemčiji, na Nizozemskem, Poljskem, Slovaškem, Švedskem, v Švici in Veliki Britaniji. Napisal je vrsto objavljenih oziroma
uprizorjenih dramskih besedil in včasih napiše tudi kaj proznega ali celo poetičnega. Sicer pa živi mirno življenje z ženo, tremi otroki in mačko.
Foto: Nada Žgank
Igra smrti
Zamisel in igra: Jacob Banigan
Glasba: Goran Završnik
Luč: Borut Cajnko
Produkcija: Theater im Bahnhof
Jacob Banigan navdih za zgodbe pridobi iz predlogov občinstva in s pomočjo vedeževalskih kart. Na odru pričara skrivnostne kraje, očarljive like in zavija ter odvija vznemirljive zgodbe med njimi. Poigrava se s presenetljivimi obrati, ki jih tudi sam ne more predvideti, saj so v rokah občinstva ali pa v pristojnosti njegovega zvestega odrskega spremljevalca – kuhinjskega časomerilca jajca, ki hladnokrvno odmeri uro smrti.
Predstava je bila premierno uprizorjena v Gradcu leta 2012 in vse od takrat je v rednem programu Theatra im Bahnhof enkrat na mesec. Gostovala je na Dunaju, v Londonu, Bristolu, Torontu, Dubaju in Edmontonu.
Jacob Banigan je kanadski improvizator in igralec, ki živi v avstrijskem Gradcu. Loteva se najrazličnejših oblik improvizacije, kratkih in dolgih formatov, maratonskih predstav velikih zasedb in solo nastopanja. Veliko potuje po Evropi in Severni Ameriki, kjer nastopa in poučuje. Ustvarjanje likov, gradnja domišljijskih svetov in raziskovanje zgradbe zgodb ga neskončno navdihujejo.
Leta 1990 se je pridružil gledališču Rapid Fire Theatre v Edmontonu, med letoma 1995 in 2004 je tam deloval kot umetniški vodja. Je član zasedb gledališča Theater im Bahnhof v Gradcu, English Lovers na Dunaju in Rocket Sugar Factory kjerkoli na svetu že pač.
Goran Završnik se po treh letih osnovne glasbene šole nikoli ni vrnil nazaj. Nato je odkril sintetizator z veliko gumbki in vse je postalo spet zabavno. Zdaj, po tridesetih letih, igra z nekaterimi najbolj zanimivimi impro posamezniki in skupinami doma in v tujini. Spremlja dogodke, kakršni so Improvizirana popevka v Ljubljani in Gradcu, Moment! festival na Dunaju, ali Improvention v Canberri. Poskuša pritisniti pravi gumb ob pravem času, ne da bi preveč motil vsemogočne igralce na odru. Pravijo, da je najboljša glasba za spremljavo tista, ki je ne slišiš. Ampak včasih mora biti tudi spremljevalni glasbenik glasen in na prvem mestu. Od pank pevca in klaviaturista v šolskem bendu jugoslovanske ljudske armade do najmočnejšega (110 kg) impro spremljevalnega glasbenika. Živi za kamniško smodnišnico, včasih pa igra tudi orgle v cerkvi. Zaničniški.
Glasba: Goran Završnik
Luč: Borut Cajnko
Produkcija: Theater im Bahnhof
Jacob Banigan navdih za zgodbe pridobi iz predlogov občinstva in s pomočjo vedeževalskih kart. Na odru pričara skrivnostne kraje, očarljive like in zavija ter odvija vznemirljive zgodbe med njimi. Poigrava se s presenetljivimi obrati, ki jih tudi sam ne more predvideti, saj so v rokah občinstva ali pa v pristojnosti njegovega zvestega odrskega spremljevalca – kuhinjskega časomerilca jajca, ki hladnokrvno odmeri uro smrti.
Predstava je bila premierno uprizorjena v Gradcu leta 2012 in vse od takrat je v rednem programu Theatra im Bahnhof enkrat na mesec. Gostovala je na Dunaju, v Londonu, Bristolu, Torontu, Dubaju in Edmontonu.
Jacob Banigan je kanadski improvizator in igralec, ki živi v avstrijskem Gradcu. Loteva se najrazličnejših oblik improvizacije, kratkih in dolgih formatov, maratonskih predstav velikih zasedb in solo nastopanja. Veliko potuje po Evropi in Severni Ameriki, kjer nastopa in poučuje. Ustvarjanje likov, gradnja domišljijskih svetov in raziskovanje zgradbe zgodb ga neskončno navdihujejo.
Leta 1990 se je pridružil gledališču Rapid Fire Theatre v Edmontonu, med letoma 1995 in 2004 je tam deloval kot umetniški vodja. Je član zasedb gledališča Theater im Bahnhof v Gradcu, English Lovers na Dunaju in Rocket Sugar Factory kjerkoli na svetu že pač.
Goran Završnik se po treh letih osnovne glasbene šole nikoli ni vrnil nazaj. Nato je odkril sintetizator z veliko gumbki in vse je postalo spet zabavno. Zdaj, po tridesetih letih, igra z nekaterimi najbolj zanimivimi impro posamezniki in skupinami doma in v tujini. Spremlja dogodke, kakršni so Improvizirana popevka v Ljubljani in Gradcu, Moment! festival na Dunaju, ali Improvention v Canberri. Poskuša pritisniti pravi gumb ob pravem času, ne da bi preveč motil vsemogočne igralce na odru. Pravijo, da je najboljša glasba za spremljavo tista, ki je ne slišiš. Ampak včasih mora biti tudi spremljevalni glasbenik glasen in na prvem mestu. Od pank pevca in klaviaturista v šolskem bendu jugoslovanske ljudske armade do najmočnejšega (110 kg) impro spremljevalnega glasbenika. Živi za kamniško smodnišnico, včasih pa igra tudi orgle v cerkvi. Zaničniški.
Foto: Johannes Gellner
Glasovi
Zamisel in igra: Mistral Majer, Olivija Grafenauer, Sara Šoukal, Urša Strehar Benčina
Glasba: Luka Seliškar
Luč: Borut Cajnko
Produkcija: ImproŠke, Društvo za kulturo in izobraževanje Impro
Ste že kdaj vadili pomemben pogovor v glavi? Se kregali z osebo, se spodbujali ali se grajali? Notranji glasovi so del vseh nas, nas strašijo, spodbujajo, grajajo, opominjajo… Prihajajo v različnih oblikah, ob različnih časih, včasih so naši prijatelji in včasih naši sovražniki. Ljudje najdemo raznovrstne načine, kako se soočati z lastnimi glasovi: jih poslušati, zatreti, preslišati, objeti.
V predstavi ustvarjalke naslavljajo notranje glasove, želijo jih razgaliti pred občinstvom in jim dati prostor v performativnem smislu. Kaj se zgodi, ko predočimo zunanjemu svetu naše misli, kako to vpliva na nas in na tiste, ki to gledajo?
"Inner speech is your flashlight in the dark room that is your mind."
– Famira Racy
ImproŠke so odprta, nehierarhično organizirana skupina improvizatork, ki deluje pod okriljem Društva Impro. V okviru skupine raziskujejo vprašanja spola in se lotevajo različnih projektov, kjer se poigravajo s subverzijo. ImproŠke članicam predstavljajo varno skupnost, v kateri lahko raziskujejo, se razvijajo, preizkušajo svoje meje in iščejo različne oblike izraza skozi improviziran performans. Članice so se srečale leta 2014 na navdihujoči delavnici o spolu v gledališki improvizaciji, se povezale in aktivirale, od takrat pa so izvedle več produkcij, nastopile na festivalih Rdeče zore, Igraj se z mano in Goli oder, Sindikat odklonskih entitet, Večeri v ŠKUCu, Rdeči revirji, idr.
Mistral Majer je prekaljena gledališka ustvarjalka, v zadnjih letih ena izmed vidnejših in aktivnejših figur v slovenskem impro prostoru. Neumorno in neprestano se trudi izboriti prostor za impro gledališče v slovenskem gledališkem prostoru, v tem oziru je nepogrešljiva. Lani je zaključila izobraževanje na ŠUGLI, šoli uličnega gledališča Ane Monro. Rada ima dobre debate in ples.
Olivija Grafenauer je prekaljena gledališka ustvarjalka, članica kolektivov ImproŠke in Gverila Teater, prav tako pa znotraj Društva Impro omogoča mladim, da se lahko srečajo z improm že v srednjih in osnovnih šolah. Letos se je vpisala tudi v ŠUGLO, šolo uličnega gledališča Ane Monro. Rada ima uganke in morje.
Sara Šoukal je tudi prekaljena gledališka ustvarjalka. Lahko bi rekli, da je z impro gledališčem zrasla gor. Danes nastopa in uči tako doma kot v tujini, sodeluje z mnogimi impro kolektivi in društvi, zadnje čase ima željo po povezovanju z različnimi performativnimi področji, tako je lansko leto na primer sodelovala kot sorežiserka plesno-gledališkega dogodka Cypher v Mladinskem gledališču v Ljubljani. Rada ima čaj in jutra na sploh.
Urša Strehar Benčina je prav tako prekaljena gledališka ustvarjalka in pedagoginja. Več let je bila aktivna v Impro ligi, trenutno pa v Pionirskem domu, kjer tudi uči dramske skupine, pripravlja različne projekte, ki raziskujejo aplikativnost impro gledališča za različne ciljne skupine. Z idejo o tem, kje in kako lahko impro pomaga pri izobraževalnih in kreativnih procesih, potuje tudi po Evropi. Lansko leto je igrala naslovno vlogo v glasbeni anti-pravljici Mojca Rockraculja. Rada ima dišeče palčke in poletje.
Luka Seliškar je tudi prekaljena improvizatorka, le da je kaljenje v zadnjih letih usmerila predvsem v glasbene vode. Zadnje desetletje zvočno opremlja predstave mnogih impro kolektivov, dnevno sobo pa ji krasi tudi pokal zmagovalne pesmi Improvizije 2019. Rada ima pozno vstajanje in vonj po dežju.
Glasba: Luka Seliškar
Luč: Borut Cajnko
Produkcija: ImproŠke, Društvo za kulturo in izobraževanje Impro
Ste že kdaj vadili pomemben pogovor v glavi? Se kregali z osebo, se spodbujali ali se grajali? Notranji glasovi so del vseh nas, nas strašijo, spodbujajo, grajajo, opominjajo… Prihajajo v različnih oblikah, ob različnih časih, včasih so naši prijatelji in včasih naši sovražniki. Ljudje najdemo raznovrstne načine, kako se soočati z lastnimi glasovi: jih poslušati, zatreti, preslišati, objeti.
V predstavi ustvarjalke naslavljajo notranje glasove, želijo jih razgaliti pred občinstvom in jim dati prostor v performativnem smislu. Kaj se zgodi, ko predočimo zunanjemu svetu naše misli, kako to vpliva na nas in na tiste, ki to gledajo?
"Inner speech is your flashlight in the dark room that is your mind."
– Famira Racy
ImproŠke so odprta, nehierarhično organizirana skupina improvizatork, ki deluje pod okriljem Društva Impro. V okviru skupine raziskujejo vprašanja spola in se lotevajo različnih projektov, kjer se poigravajo s subverzijo. ImproŠke članicam predstavljajo varno skupnost, v kateri lahko raziskujejo, se razvijajo, preizkušajo svoje meje in iščejo različne oblike izraza skozi improviziran performans. Članice so se srečale leta 2014 na navdihujoči delavnici o spolu v gledališki improvizaciji, se povezale in aktivirale, od takrat pa so izvedle več produkcij, nastopile na festivalih Rdeče zore, Igraj se z mano in Goli oder, Sindikat odklonskih entitet, Večeri v ŠKUCu, Rdeči revirji, idr.
Mistral Majer je prekaljena gledališka ustvarjalka, v zadnjih letih ena izmed vidnejših in aktivnejših figur v slovenskem impro prostoru. Neumorno in neprestano se trudi izboriti prostor za impro gledališče v slovenskem gledališkem prostoru, v tem oziru je nepogrešljiva. Lani je zaključila izobraževanje na ŠUGLI, šoli uličnega gledališča Ane Monro. Rada ima dobre debate in ples.
Olivija Grafenauer je prekaljena gledališka ustvarjalka, članica kolektivov ImproŠke in Gverila Teater, prav tako pa znotraj Društva Impro omogoča mladim, da se lahko srečajo z improm že v srednjih in osnovnih šolah. Letos se je vpisala tudi v ŠUGLO, šolo uličnega gledališča Ane Monro. Rada ima uganke in morje.
Sara Šoukal je tudi prekaljena gledališka ustvarjalka. Lahko bi rekli, da je z impro gledališčem zrasla gor. Danes nastopa in uči tako doma kot v tujini, sodeluje z mnogimi impro kolektivi in društvi, zadnje čase ima željo po povezovanju z različnimi performativnimi področji, tako je lansko leto na primer sodelovala kot sorežiserka plesno-gledališkega dogodka Cypher v Mladinskem gledališču v Ljubljani. Rada ima čaj in jutra na sploh.
Urša Strehar Benčina je prav tako prekaljena gledališka ustvarjalka in pedagoginja. Več let je bila aktivna v Impro ligi, trenutno pa v Pionirskem domu, kjer tudi uči dramske skupine, pripravlja različne projekte, ki raziskujejo aplikativnost impro gledališča za različne ciljne skupine. Z idejo o tem, kje in kako lahko impro pomaga pri izobraževalnih in kreativnih procesih, potuje tudi po Evropi. Lansko leto je igrala naslovno vlogo v glasbeni anti-pravljici Mojca Rockraculja. Rada ima dišeče palčke in poletje.
Luka Seliškar je tudi prekaljena improvizatorka, le da je kaljenje v zadnjih letih usmerila predvsem v glasbene vode. Zadnje desetletje zvočno opremlja predstave mnogih impro kolektivov, dnevno sobo pa ji krasi tudi pokal zmagovalne pesmi Improvizije 2019. Rada ima pozno vstajanje in vonj po dežju.
Foto: Ana Šircelj
Dami iz družbe
Zamisel in igra: Beatrix Brunschko, Pia Hierzegger
Luč: Borut Cajnko
Produkcija: Theater im Bahnhof
Navdih za večer je lokalna stran dnevnega časopisa. Naj gre za zločin, poroko, izgubljenega psa, neprimeren incident na vaški ulici ali zgodbo razočaranega potrošnika, zagotovo sta del te zgodbe tudi dami, ki se znajdeta na odru. Občinstvo določi, kateremu družbenemu sloju pripadata ženski, ki dogodek rekonstruirata iz svoje perspektive. Improvizacija se tako giblje med resnično zgodbo, fikcijo, ki nastaja na odru, in odnosom med dvema damama. Gospe medtem uživata v pivu s slanimi prigrizki ali pa v penini z izbranimi slaščicami ter si na njuni mali zabavi privoščita predvajanje svojih glasbenih želj.
Beatrix Brunschko je ustanovna članica Theatra im Bahnhof, kjer dela kot igralka, režiserka in improvizatorka. Je umetniška vodja improvizacijskega programa Theatra im Bahnhof, članica mednarodnega kolektiva Orcas Island Project, članica impro zasedbe Theatra an der Gumpendorferstraße na Dunaju, avstrijska predstavnica v projektu Our Lives, performerka in soustvarjalka mednarodne predstave Skupnost. Leta 2018 je soustanovila dva feministična impro kolektiva – My Own Private Moskow in Mary Shelley's Mothers. Kot performerka in pedagoginja gostuje na najrazličnejših festivalih po Evropi, Severni Ameriki in Avstraliji. Je predavateljica na Akademiji za uprizoritvene umetnosti v Gradcu.
Pia Hierzegger je igralka, improvizatorka in dramatičarka, članica zasedbe Theater im Bahnhof. Kot dramatičarka pogosto sodeluje z gledališčem Schauspielhaus Graz. Izrazito dejavna je kot filmska igralka, sodelovala je v filmih priznanih avstrijskih in nemških režiserk in režiserjev (Nacktschnecken, Der Knochenmann, Aufschneider, Was hat uns bloß so ruiniert , Hotel Rock`n`Roll…).
Luč: Borut Cajnko
Produkcija: Theater im Bahnhof
Navdih za večer je lokalna stran dnevnega časopisa. Naj gre za zločin, poroko, izgubljenega psa, neprimeren incident na vaški ulici ali zgodbo razočaranega potrošnika, zagotovo sta del te zgodbe tudi dami, ki se znajdeta na odru. Občinstvo določi, kateremu družbenemu sloju pripadata ženski, ki dogodek rekonstruirata iz svoje perspektive. Improvizacija se tako giblje med resnično zgodbo, fikcijo, ki nastaja na odru, in odnosom med dvema damama. Gospe medtem uživata v pivu s slanimi prigrizki ali pa v penini z izbranimi slaščicami ter si na njuni mali zabavi privoščita predvajanje svojih glasbenih želj.
Beatrix Brunschko je ustanovna članica Theatra im Bahnhof, kjer dela kot igralka, režiserka in improvizatorka. Je umetniška vodja improvizacijskega programa Theatra im Bahnhof, članica mednarodnega kolektiva Orcas Island Project, članica impro zasedbe Theatra an der Gumpendorferstraße na Dunaju, avstrijska predstavnica v projektu Our Lives, performerka in soustvarjalka mednarodne predstave Skupnost. Leta 2018 je soustanovila dva feministična impro kolektiva – My Own Private Moskow in Mary Shelley's Mothers. Kot performerka in pedagoginja gostuje na najrazličnejših festivalih po Evropi, Severni Ameriki in Avstraliji. Je predavateljica na Akademiji za uprizoritvene umetnosti v Gradcu.
Pia Hierzegger je igralka, improvizatorka in dramatičarka, članica zasedbe Theater im Bahnhof. Kot dramatičarka pogosto sodeluje z gledališčem Schauspielhaus Graz. Izrazito dejavna je kot filmska igralka, sodelovala je v filmih priznanih avstrijskih in nemških režiserk in režiserjev (Nacktschnecken, Der Knochenmann, Aufschneider, Was hat uns bloß so ruiniert , Hotel Rock`n`Roll…).
Foto: arhiv Theater im Bahnhof
Komadi iz bekstejđa
Zamisel in igra: ekipa Za crknt! - Alla Abramova, Eva Š.Maurer, Gergely Dozsa, Jošt Jesenovec, Luka Piletić, Petra Markovič, Simeon Huzun, Tina Janežič, Tomaž Lapajne Dekleva
Luč: Borut Cajnko
Produkcija: Društvo za sodobno klovnsko umetnost
Klovn je improvizacija.
Klovn ustvarja v zaodrju,
klovnovska predstava je vaja.
Klovn ni resna umetnost.
Klovni Za crknt! bodo tokrat branili okope neresne umetnosti, svojih osebnosti in alter identitet v danih situacijah, ki bodo določene v trenutku samem.
Kako se znajde Politik kot panda v živalskem vrtu, Aleksander pri psihoterapevtu, producent Klausy na avdiciji za mjuzikl in Lingaling pri promociji kajenja marihuane. To je samo nekaj zabavnih predlogov, s katerimi bodo nastopajoči špekulirali v živo.
Gledalci boste spremljali proces nastanka klovnovske točke, ko vsem znane klovnovske osebnosti zaživijo v kontekstu, ki jim ni pisan na kožo. Dobrodošli v impro klovnovski predstavi. Dobrodošli v klovnovskem zaodrju.
Skupina profesionalnih klovnov igralcev se je pred leti odločila ustvariti klovnovski kabaret Za crknt, da bi lahko raziskovala in razvijala sodobnega klovna v vseh njegovih razsežnostih ter ga približala odraslemu občinstvu. Svojo dejavnost so kasneje formalizirali tudi v Društvu za sodobno klovnsko umetnost. Raje kot tradicionalnemu cirkusu podajajo roko življenju. Sodobni klovni s humorjem razbijajo četrto steno in s svojo igro vstopajo med ljudi. S svojim naivnim in neposrednim lotevanjem vsakdanjih aktualnih tem nagovarjajo gledalca, ki je slekel svojo službeno obleko in se spomnil, da je človek.
Luč: Borut Cajnko
Produkcija: Društvo za sodobno klovnsko umetnost
Klovn je improvizacija.
Klovn ustvarja v zaodrju,
klovnovska predstava je vaja.
Klovn ni resna umetnost.
Klovni Za crknt! bodo tokrat branili okope neresne umetnosti, svojih osebnosti in alter identitet v danih situacijah, ki bodo določene v trenutku samem.
Kako se znajde Politik kot panda v živalskem vrtu, Aleksander pri psihoterapevtu, producent Klausy na avdiciji za mjuzikl in Lingaling pri promociji kajenja marihuane. To je samo nekaj zabavnih predlogov, s katerimi bodo nastopajoči špekulirali v živo.
Gledalci boste spremljali proces nastanka klovnovske točke, ko vsem znane klovnovske osebnosti zaživijo v kontekstu, ki jim ni pisan na kožo. Dobrodošli v impro klovnovski predstavi. Dobrodošli v klovnovskem zaodrju.
Skupina profesionalnih klovnov igralcev se je pred leti odločila ustvariti klovnovski kabaret Za crknt, da bi lahko raziskovala in razvijala sodobnega klovna v vseh njegovih razsežnostih ter ga približala odraslemu občinstvu. Svojo dejavnost so kasneje formalizirali tudi v Društvu za sodobno klovnsko umetnost. Raje kot tradicionalnemu cirkusu podajajo roko življenju. Sodobni klovni s humorjem razbijajo četrto steno in s svojo igro vstopajo med ljudi. S svojim naivnim in neposrednim lotevanjem vsakdanjih aktualnih tem nagovarjajo gledalca, ki je slekel svojo službeno obleko in se spomnil, da je človek.
Foto: Miha Fras
500 sekund
Prizorišče: Stara mestna Elektrarna - Elektro Ljubljana
Koncept: Juš Milčinski
Igra: Anne Rab, Jim Libby, Juš Milčinski, Peter Frankl, Vid Sodnik
Glasba: Rok Zalokar
Luč: Borut Cajnko
Produkcija: KD IGLU – Improvizacijsko gledališče Ljubljana
500 sekund je čas, ki ga svetloba potrebuje, da pripotuje s Sonca na Zemljo. V teoriji bi torej nek dogodek, ki bi se zgodil na Soncu, na Zemlji z očesom zaznali šele čez 8 minut in 20 sekund. Ker svetloba potrebuje toliko časa, da pride k nam, torej vse oddaljene dogodke pravzaprav spremljamo v njihovi preteklosti.
Ta vesoljni navdih tokrat vodi improvizatorje predstave. Eden izmed improvizatorjev si bo pred začetkom vsakega prizora izbral dogodek ali stanje ali gib, ki ga bo naredil ob točno petstoti sekundi. Sam bo torej predstavljal Sonce, ki je dogodek že doživelo, pa čeprav zaenkrat samo v mislih, drugi improvizatorji pa bodo Zemlja, ki bodo izbiro soigralca zaznali šele, ko bo svetloba dosegla njihove oči. Na koncu pa bomo v kolažu dogajanja izvedeli, kakšne posledice so pustile odločitve Sonca na Zemlji.
IGLU – Improvizacijsko gledališče Ljubljana so Juš Milčinski, Vid Sodnik in Peter Frankl, ki so združili moči v raznoliko performersko zasedbo z željo po profesionalnem delu na področju gledališke improvizacije. Redno nastopajo po Sloveniji, aktivni pa so tudi v tujini, kjer redno obiskujejo velike mednarodne festivale, poučujejo in nastopajo. IGLU je v tesnem sodelovanju z gledališči iz Nemčije, Švice in Kanade, posamezni člani zasedbe pa so se predstavili tudi na Nizozemskem, Hrvaškem, Madžarskem, Češkem, Poljskem, v Franciji, Švici, Belgiji, Italiji, Avstriji, Kolumbiji ter po več mestih v Kanadi in ZDA. So člani Ohane – mednarodnega združenja evropskih improvizatorjev in člani ITI – International Theatresports Institute.
Juš Milčinski se z improvizacijo ukvarja od leta 1999, sprva kot član gimnazijske skupine v ŠILI - Šolski impro ligi in različnih skupin v Impro ligi, od leta 2003 pa se ukvarja tudi z dolgometražnimi improvizacijskimi formati. Je soustanovitelj Improvizacijskega gledališča Ljubljana IGLU, pri katerem poučuje in igra, v improvizacijskem svetu pa deluje tudi kot producent Golega odra, mednarodnega festivala improvizacijskega gledališča, Improvizije, improvizacijske parodije Evrovizije, ter pri različnih evropskih projektih.
Vid Sodnik je v improvizacijskem gledališču aktiven od leta 2003. V njem deluje kot igralec, režiser in gledališki pedagog. Je soustanovitelj Improvizacijskega gledališča Ljubljana in vodja Šole gledališke improvizacije IGLU. Svoje znanje je izpopolnjeval pri enem najbolj znanih svetovnih impro gledališč Loose Moose v Calgaryju ter drugod po Severni Ameriki. Nastopal in učil je že na treh kontinentih: v Evropi ter Severni in Južni Ameriki.
Peter Frankl improvizira od svojega štirinajstega leta. Je eden od soustanoviteljev Improvizacijskega gledališča Ljubljana - IGLU, kjer deluje kot perfomer in pedagog, soustanovil pa je tudi improvizacijska kolektiva Human Calculator in Laser Beasts. Od leta 2017 je umetniški vodja Improvizije, improvizacijske parodije Evrovizije. Izven improvizacijskega gledališča pa deluje tudi kot igralec v plesnih predstavah in performansih.
Koncept: Juš Milčinski
Igra: Anne Rab, Jim Libby, Juš Milčinski, Peter Frankl, Vid Sodnik
Glasba: Rok Zalokar
Luč: Borut Cajnko
Produkcija: KD IGLU – Improvizacijsko gledališče Ljubljana
500 sekund je čas, ki ga svetloba potrebuje, da pripotuje s Sonca na Zemljo. V teoriji bi torej nek dogodek, ki bi se zgodil na Soncu, na Zemlji z očesom zaznali šele čez 8 minut in 20 sekund. Ker svetloba potrebuje toliko časa, da pride k nam, torej vse oddaljene dogodke pravzaprav spremljamo v njihovi preteklosti.
Ta vesoljni navdih tokrat vodi improvizatorje predstave. Eden izmed improvizatorjev si bo pred začetkom vsakega prizora izbral dogodek ali stanje ali gib, ki ga bo naredil ob točno petstoti sekundi. Sam bo torej predstavljal Sonce, ki je dogodek že doživelo, pa čeprav zaenkrat samo v mislih, drugi improvizatorji pa bodo Zemlja, ki bodo izbiro soigralca zaznali šele, ko bo svetloba dosegla njihove oči. Na koncu pa bomo v kolažu dogajanja izvedeli, kakšne posledice so pustile odločitve Sonca na Zemlji.
IGLU – Improvizacijsko gledališče Ljubljana so Juš Milčinski, Vid Sodnik in Peter Frankl, ki so združili moči v raznoliko performersko zasedbo z željo po profesionalnem delu na področju gledališke improvizacije. Redno nastopajo po Sloveniji, aktivni pa so tudi v tujini, kjer redno obiskujejo velike mednarodne festivale, poučujejo in nastopajo. IGLU je v tesnem sodelovanju z gledališči iz Nemčije, Švice in Kanade, posamezni člani zasedbe pa so se predstavili tudi na Nizozemskem, Hrvaškem, Madžarskem, Češkem, Poljskem, v Franciji, Švici, Belgiji, Italiji, Avstriji, Kolumbiji ter po več mestih v Kanadi in ZDA. So člani Ohane – mednarodnega združenja evropskih improvizatorjev in člani ITI – International Theatresports Institute.
Juš Milčinski se z improvizacijo ukvarja od leta 1999, sprva kot član gimnazijske skupine v ŠILI - Šolski impro ligi in različnih skupin v Impro ligi, od leta 2003 pa se ukvarja tudi z dolgometražnimi improvizacijskimi formati. Je soustanovitelj Improvizacijskega gledališča Ljubljana IGLU, pri katerem poučuje in igra, v improvizacijskem svetu pa deluje tudi kot producent Golega odra, mednarodnega festivala improvizacijskega gledališča, Improvizije, improvizacijske parodije Evrovizije, ter pri različnih evropskih projektih.
Vid Sodnik je v improvizacijskem gledališču aktiven od leta 2003. V njem deluje kot igralec, režiser in gledališki pedagog. Je soustanovitelj Improvizacijskega gledališča Ljubljana in vodja Šole gledališke improvizacije IGLU. Svoje znanje je izpopolnjeval pri enem najbolj znanih svetovnih impro gledališč Loose Moose v Calgaryju ter drugod po Severni Ameriki. Nastopal in učil je že na treh kontinentih: v Evropi ter Severni in Južni Ameriki.
Peter Frankl improvizira od svojega štirinajstega leta. Je eden od soustanoviteljev Improvizacijskega gledališča Ljubljana - IGLU, kjer deluje kot perfomer in pedagog, soustanovil pa je tudi improvizacijska kolektiva Human Calculator in Laser Beasts. Od leta 2017 je umetniški vodja Improvizije, improvizacijske parodije Evrovizije. Izven improvizacijskega gledališča pa deluje tudi kot igralec v plesnih predstavah in performansih.
Foto: Billy Wong
Delo v nastajanju
Zamisel in igra: Luka Piletič, Sara šoukal
Luč: Borut Cajnko
Ko bosta imela denar, pravita, bosta Luka Piletič in Sara Šoukal naredila predstavo v popolni temi in opremila gledalce z night vision očali. Do takrat pa bi rada pod povsem običajnimi reflektorji raziskovala teme, ki ju trenutno zabavajo, vsakega posebej in oba skupaj. Zadnje čase so to odnosi: komu je težko in komu lahko, kako si pomagamo in kako si otežujemo sobivanje. Ukvarjata se tudi z razmerji moči, nesmislom, tišino. In nogami. Hkrati ju zanima, kako se lahko igrata skupaj, kje se srečata onadva in kje utegneta srečati občinstvo.
Luka Piletič je mlad gledališki ustvarjalec, ki ga je na odru ali ulici trenutno moč videti v predstavah Za crknt!, Pot v Tadam in Kaj pa zdaj?. Je dobitnik nagrad za najboljšega novinca in improvizatorja Impro lige v sezoni 2019/2020. Šolal se je na francoski gledališki šoli École Philippe Gaulier.
Sara Šoukal je prekaljena gledališka ustvarjalka, kot igralka in kot pedagoginja je najbolj aktivna na področju gledališke improvizacije. Zadnje čase pa z veseljem in zanimanjem kuka na druga performativna področja. Je aktivna tako doma, v mnogih impro kolektivih in društvih, kot tudi v tujini.
Luč: Borut Cajnko
Ko bosta imela denar, pravita, bosta Luka Piletič in Sara Šoukal naredila predstavo v popolni temi in opremila gledalce z night vision očali. Do takrat pa bi rada pod povsem običajnimi reflektorji raziskovala teme, ki ju trenutno zabavajo, vsakega posebej in oba skupaj. Zadnje čase so to odnosi: komu je težko in komu lahko, kako si pomagamo in kako si otežujemo sobivanje. Ukvarjata se tudi z razmerji moči, nesmislom, tišino. In nogami. Hkrati ju zanima, kako se lahko igrata skupaj, kje se srečata onadva in kje utegneta srečati občinstvo.
Luka Piletič je mlad gledališki ustvarjalec, ki ga je na odru ali ulici trenutno moč videti v predstavah Za crknt!, Pot v Tadam in Kaj pa zdaj?. Je dobitnik nagrad za najboljšega novinca in improvizatorja Impro lige v sezoni 2019/2020. Šolal se je na francoski gledališki šoli École Philippe Gaulier.
Sara Šoukal je prekaljena gledališka ustvarjalka, kot igralka in kot pedagoginja je najbolj aktivna na področju gledališke improvizacije. Zadnje čase pa z veseljem in zanimanjem kuka na druga performativna področja. Je aktivna tako doma, v mnogih impro kolektivih in društvih, kot tudi v tujini.
Foto: arhiv ustvarjalcev predstave
Rorschachova predstava
Zamisel in igra: Anne Rab, Jim Libby
Glasba: Goran Završnik
Luč: Borut Cajnko
Produkcija: The Messengers
"Povej mi, kaj vidiš?"
Predstava, navdahnjena z dialogom med abstrakcijo in realizmom, med fantazijo in resničnostjo, med sanjami in življenjem ter predvsem z dialogom med performerjem in občinstvom. Rorschachova predstava je izzivalna, ganljiva in zabavna, predvsem pa taka, kakršno jo vidimo. Je svež in duhovit opomnik, da smo pravzaprav vsi nori.
The Messengers
On prihaja iz ZDA, ona iz Nemčije, oba živita v Avstriji in sta ponosna državljana Impro sveta. Jim Libby je sicer del dunajske zasedbe English Lovers in dueta Rocket Sugar Factory. Anne Rab je igralka v leipzigški zasedbi TheaterTurbine, v dunajski zasedbi Peekaboo ter del dueta BemmeMelange. Oba sta performerja, režiserja in pedagoga, ki precej časa preživita na turnejah po Evropi. Duet The Messengers sta ustanovila pred kratkim in sicer z namenom razvijanja novih oblik gledališke improvizacije, prepletanja principov gledališke improvizacije s pristopi z drugih področij uprizoritvenih umetnosti ter zaradi močne skupne potrebe po igri, igranju in igrivosti.
Goran Završnik se po treh letih osnovne glasbene šole nikoli ni vrnil nazaj. Nato je odkril sintetizator z veliko gumbki in vse je postalo spet zabavno. Zdaj, po tridesetih letih, igra z nekaterimi najbolj zanimivimi impro posamezniki in skupinami doma in v tujini. Spremlja dogodke, kakršni so Improvizirana popevka v Ljubljani in Gradcu, Moment! festival na Dunaju, ali Improvention v Canberri. Poskuša pritisniti pravi gumb ob pravem času, ne da bi preveč motil vsemogočne igralce na odru. Pravijo, da je najboljša glasba za spremljavo tista, ki je ne slišiš. Ampak včasih mora biti tudi spremljevalni glasbenik glasen in na prvem mestu. Od pank pevca in klaviaturista v šolskem bendu jugoslovanske ljudske armade do najmočnejšega (110 kg) impro spremljevalnega glasbenika. Živi za kamniško smodnišnico, včasih pa igra tudi orgle v cerkvi. Zaničniški.
Glasba: Goran Završnik
Luč: Borut Cajnko
Produkcija: The Messengers
"Povej mi, kaj vidiš?"
Predstava, navdahnjena z dialogom med abstrakcijo in realizmom, med fantazijo in resničnostjo, med sanjami in življenjem ter predvsem z dialogom med performerjem in občinstvom. Rorschachova predstava je izzivalna, ganljiva in zabavna, predvsem pa taka, kakršno jo vidimo. Je svež in duhovit opomnik, da smo pravzaprav vsi nori.
The Messengers
On prihaja iz ZDA, ona iz Nemčije, oba živita v Avstriji in sta ponosna državljana Impro sveta. Jim Libby je sicer del dunajske zasedbe English Lovers in dueta Rocket Sugar Factory. Anne Rab je igralka v leipzigški zasedbi TheaterTurbine, v dunajski zasedbi Peekaboo ter del dueta BemmeMelange. Oba sta performerja, režiserja in pedagoga, ki precej časa preživita na turnejah po Evropi. Duet The Messengers sta ustanovila pred kratkim in sicer z namenom razvijanja novih oblik gledališke improvizacije, prepletanja principov gledališke improvizacije s pristopi z drugih področij uprizoritvenih umetnosti ter zaradi močne skupne potrebe po igri, igranju in igrivosti.
Goran Završnik se po treh letih osnovne glasbene šole nikoli ni vrnil nazaj. Nato je odkril sintetizator z veliko gumbki in vse je postalo spet zabavno. Zdaj, po tridesetih letih, igra z nekaterimi najbolj zanimivimi impro posamezniki in skupinami doma in v tujini. Spremlja dogodke, kakršni so Improvizirana popevka v Ljubljani in Gradcu, Moment! festival na Dunaju, ali Improvention v Canberri. Poskuša pritisniti pravi gumb ob pravem času, ne da bi preveč motil vsemogočne igralce na odru. Pravijo, da je najboljša glasba za spremljavo tista, ki je ne slišiš. Ampak včasih mora biti tudi spremljevalni glasbenik glasen in na prvem mestu. Od pank pevca in klaviaturista v šolskem bendu jugoslovanske ljudske armade do najmočnejšega (110 kg) impro spremljevalnega glasbenika. Živi za kamniško smodnišnico, včasih pa igra tudi orgle v cerkvi. Zaničniški.
Foto: arhiv The Messengers
Maraton
Umetniško vodstvo: Jacob Banigan
Igra: Dino Kapetanović, Jacob Banigan, Nejc Šmit, Rok Bohinc
Glasba: Goran Završnik
Luč: Borut Cajnko
Produkcija: Kulturno umetniško društvo Kiks
Jacob Banigan in Kiksovci so se nekajkrat že srečali, že doživljali delo drug drugega in se že znašli v zanimivih debatah in druženju. Tokrat pa je končno čas, da skupaj zavzamejo odrske deske. Jacob iz Gradca prinaša improvizacijski format Maraton, ki je stalnica ponedeljkovih impro večerov Theatra im Bahnhof že nekaj let. Zgodbe, monologi, pesmi in igre se prepletajo v neskončnem divjem vrtincu, medtem ko si performerji podajajo vloge igralca, režiserja in gledalca. Dinamičen in zabaven večer, poln presenečenj in poigravanja z odnosi na vseh ravneh – med gledališkimi liki, med uprizoritvenimi vlogami ter med performerji osebno.
KUD Kiks je kulturno umetniško društvo, ki se ukvarja z improvizacijskim gledališčem, stand up komedijo in v zadnjem času s streamanjem dogodkov na internetu. Gorenjske barve tokrat predstavljajo:
Iz Kranja (domačini mu pravijo Kranjsterdam) prihaja večni študentski aktivist, bivši otrok in bodoči fotr, Dino Kapetanović. Dino je improvizator, open majker in voditelj izredno popularnega »pub« kviza. Velika verjetnost je, da ste ga kdaj že videli na kateri od kranjskih ulic, ko vam je v zameno za šale on ponujal denar.
Iz Radovljice (domačini ji pravijo Radol'ca) prihaja glasbenik, radijski voditelj in bodoči župan tega mesta Nejc Šmit. Nejc je diplomirani psiholog, ki pravi, da še vedno ne ve, kaj je narobe, ko punce rečejo »nič ni narobe«. Svet vidi barvito, kljub temu da je barvno slep. Je Gorenjec, ki ne špara s šalami in smehom. Besedi, ki ju največkrat uporabi, sta »kul« in »dbest«. Če ravno razmišljate, “od kod že tegale poznam”, potem obstaja možnost, da ste ga prepoznali iz TV ekranov iz oddaj Ema 2015, Vse je mogoče, Popšop.
Iz Križ (domačini pravijo iz Križev) pa prihaja nikoli objavljeni pisatelj, profesor in bodoči intelektualec Rok Bohinc. Rok je stand up komik, voditelj ne tako znane TV oddaje na RTVju in ponosni očka pivskega trebuščka. Poleg številnih nastopov po Sloveniji ste ga lahko videli tudi kot igralca v spletni seriji Skečoholiki, v mladinski oddaji Osvežilna Fronta na RTVju ter kot besnega voznika v vzvratnem ogledalu. Že več kot deset let je zvezda v vzponu, tako da ga enostavno ne smete zamuditi, ko pride nastopati v vaš kraj, ker morda mu bo ravno letos uspel veliki preboj.
Jacob Banigan je kanadski improvizator in igralec, ki živi v avstrijskem Gradcu. Loteva se najrazličnejših oblik improvizacije, kratkih in dolgih formatov, maratonskih predstav velikih zasedb in solo nastopanja. Veliko potuje po Evropi in Severni Ameriki, kjer nastopa in poučuje. Ustvarjanje likov, gradnja domišljijskih svetov in raziskovanje zgradbe zgodb ga neskončno navdihujejo.
Leta 1990 se je pridružil gledališču Rapid Fire Theatre v Edmontonu, med letoma 1995 in 2004 je tam deloval kot umetniški vodja. Je član zasedb gledališča Theater im Bahnhof v Gradcu, English Lovers na Dunaju in Rocket Sugar Factory kjerkoli na svetu že pač.
Igra: Dino Kapetanović, Jacob Banigan, Nejc Šmit, Rok Bohinc
Glasba: Goran Završnik
Luč: Borut Cajnko
Produkcija: Kulturno umetniško društvo Kiks
Jacob Banigan in Kiksovci so se nekajkrat že srečali, že doživljali delo drug drugega in se že znašli v zanimivih debatah in druženju. Tokrat pa je končno čas, da skupaj zavzamejo odrske deske. Jacob iz Gradca prinaša improvizacijski format Maraton, ki je stalnica ponedeljkovih impro večerov Theatra im Bahnhof že nekaj let. Zgodbe, monologi, pesmi in igre se prepletajo v neskončnem divjem vrtincu, medtem ko si performerji podajajo vloge igralca, režiserja in gledalca. Dinamičen in zabaven večer, poln presenečenj in poigravanja z odnosi na vseh ravneh – med gledališkimi liki, med uprizoritvenimi vlogami ter med performerji osebno.
KUD Kiks je kulturno umetniško društvo, ki se ukvarja z improvizacijskim gledališčem, stand up komedijo in v zadnjem času s streamanjem dogodkov na internetu. Gorenjske barve tokrat predstavljajo:
Iz Kranja (domačini mu pravijo Kranjsterdam) prihaja večni študentski aktivist, bivši otrok in bodoči fotr, Dino Kapetanović. Dino je improvizator, open majker in voditelj izredno popularnega »pub« kviza. Velika verjetnost je, da ste ga kdaj že videli na kateri od kranjskih ulic, ko vam je v zameno za šale on ponujal denar.
Iz Radovljice (domačini ji pravijo Radol'ca) prihaja glasbenik, radijski voditelj in bodoči župan tega mesta Nejc Šmit. Nejc je diplomirani psiholog, ki pravi, da še vedno ne ve, kaj je narobe, ko punce rečejo »nič ni narobe«. Svet vidi barvito, kljub temu da je barvno slep. Je Gorenjec, ki ne špara s šalami in smehom. Besedi, ki ju največkrat uporabi, sta »kul« in »dbest«. Če ravno razmišljate, “od kod že tegale poznam”, potem obstaja možnost, da ste ga prepoznali iz TV ekranov iz oddaj Ema 2015, Vse je mogoče, Popšop.
Iz Križ (domačini pravijo iz Križev) pa prihaja nikoli objavljeni pisatelj, profesor in bodoči intelektualec Rok Bohinc. Rok je stand up komik, voditelj ne tako znane TV oddaje na RTVju in ponosni očka pivskega trebuščka. Poleg številnih nastopov po Sloveniji ste ga lahko videli tudi kot igralca v spletni seriji Skečoholiki, v mladinski oddaji Osvežilna Fronta na RTVju ter kot besnega voznika v vzvratnem ogledalu. Že več kot deset let je zvezda v vzponu, tako da ga enostavno ne smete zamuditi, ko pride nastopati v vaš kraj, ker morda mu bo ravno letos uspel veliki preboj.
Jacob Banigan je kanadski improvizator in igralec, ki živi v avstrijskem Gradcu. Loteva se najrazličnejših oblik improvizacije, kratkih in dolgih formatov, maratonskih predstav velikih zasedb in solo nastopanja. Veliko potuje po Evropi in Severni Ameriki, kjer nastopa in poučuje. Ustvarjanje likov, gradnja domišljijskih svetov in raziskovanje zgradbe zgodb ga neskončno navdihujejo.
Leta 1990 se je pridružil gledališču Rapid Fire Theatre v Edmontonu, med letoma 1995 in 2004 je tam deloval kot umetniški vodja. Je član zasedb gledališča Theater im Bahnhof v Gradcu, English Lovers na Dunaju in Rocket Sugar Factory kjerkoli na svetu že pač.
Foto: arhiv KUD Kiks
Improvokacije S2E4
uprizoritvena konferenca, četrta epizoda druge sezone
Zasnova platforme Improvokacij: Andreja Kopač, Gorazd Pakozdi, Žigan Krajnčan
Zasnova druge sezone Improvokacij: Gorazd Pakozdi
Uprizoritelji: Beatrix Brunschko, Jacob Banigan, Radharani Pernarčič, Sonja Pregrad
Luč: Borut Cajnko
Produkcija: International Dance Terrorist Organization
Koproducija četrte epizode druge sezone Improvokacij: Goli oder
Improvokacije so leta 2016 Gorazd Pakozdi, Andreja Kopač in Žigan Krajnčan začeli z namenom preučevati improvizacijo skupaj z domačo skupnostjo in kako ljudje v tej skupnosti razumejo ter uporabljajo improvizacijo. Improvokacije za vsako sezono izberejo format. Prva sezona Improvokacij je bila tako v formatu studijskega srečanja, druga v formatu uprizoritvenih konferenc, tretja v formatu predstave in četrta (od novembra 2020 dalje) bo v formatu publikacije. Improvokacije na Golem odru bodo četrta epizoda druge sezone, to je, vzele bodo format druge sezone: uprizoritvene konference.
Uprizoritelji druge konference bodo Beatrix Brunschko, Jacob Banigan, Radharani Pernarčič in Sonja Pregrad. Gostitelj Improvokacij bo Gorazd Pakozdi.
Urnik konference je
17.00-18.30 Prvi del: Uvod in prispevki uprizoriteljev
18.30-19.00 Premor
19.00-21.00 Drugi del: Uprizoritveno pretresanje na osnovi prispevkov uprizoriteljev ter zaključek
V prvem delu bo vsak izmed uprizoriteljev s svojim prispevkom v poljubnem in njej/njemu najustreznejšem mediju podal videnje, doživljanje in uporabo improvizacije v svojem delu. V drugem delu pa bo potekalo uprizoritveno pretresanje vprašanj improvizacije na osnovi prispevkov uprizoriteljev.
Kot pove že ime formata, konferenca ne bo potekala samo na ravni jezika, govora, izjave, predavanja, pač pa tudi v drugih uprizoritvenih oblikah.
Konferenca bo imela svoje zaključke, ki bodo objavljeni najprej na spletni strani, potem pa, upamo, tudi v obliki časopisa.
Gorazd Pakozdi raziskuje igrivost v vlogah kot so plesalka/ec, izvajalka/ec, koreograf/inja, klovn/esa, pedagog/inja, piska/ec, producent/ka, MC (če omenimo samo nekatere); v oblikah predstava, ples, igra, dogodek, koreografija, eksperiment, instalacija, predavanje, delavnica, publikacija, klovnska točka, video, partitura (če omenimo samo nekatere). Je član DISKOlektiva, ki se od leta 2010 igra Igro imen, v kateri si člani izmenjujejo in sposojajo imena drug drugega za svoja umetniška dela. Da je življenje toliko bolj zabavno.
Beatrix Brunschko je ustanovna članica Theatra im Bahnhof, kjer dela kot igralka, režiserka in improvizatorka. Je umetniška vodja improvizacijskega programa Theatra im Bahnhof, članica mednarodnega kolektiva Orcas Island Project, članica impro zasedbe Theatra an der Gumpendorferstraße na Dunaju, avstrijska predstavnica v projektu Our Lives, performerka in soustvarjalka mednarodne predstave Skupnost. Leta 2018 je soustanovila dva feministična impro kolektiva – My Own Private Moskow in Mary Shelley's Mothers. Kot performerka in pedagoginja gostuje na najrazličnejših festivalih po Evropi, Severni Ameriki in Avstraliji. Je predavateljica na Akademiji za uprizoritvene umetnosti v Gradcu.
Jacob Banigan je kanadski improvizator in igralec, ki živi v avstrijskem Gradcu. Loteva se najrazličnejših oblik improvizacije, kratkih in dolgih formatov, maratonskih predstav velikih zasedb in solo nastopanja. Veliko potuje po Evropi in Severni Ameriki, kjer nastopa in poučuje. Ustvarjanje likov, gradnja domišljijskih svetov in raziskovanje zgradbe zgodb ga neskončno navdihujejo.
Leta 1990 se je pridružil gledališču Rapid Fire Theatre v Edmontonu, med letoma 1995 in 2004 je tam deloval kot umetniški vodja. Je član zasedb gledališča Theater im Bahnhof v Gradcu, English Lovers na Dunaju in Rocket Sugar Factory kjerkoli na svetu že pač.
Radharani Pernarčič je dipl. antropologinja in dipl. koreografinja/plesalka. Deluje kot interdisciplinarna umetnica. Izdala je dve pesniški zbirk. V ansamblu Icy Noctiluca je pisala/izvajala tudi poezijo za glasbo. 2012 je ustanovila SENSEncePICNIC, platformo za somatsko/senzorično prakso. Sodelovala je tudi v skupnih projektih Knjiga oglja in Figura doma z Mihaelo Ciuha. Leta 2017 je v Modeni (Italija) izvedla odmevno samostojno instalacijo Skin-deep jag. The doors to deep skin, ki jo je 2019 razširila v celovito likovno-tekstovno razstavo Izumije in pra-skice Castra Fik Arke (Layerjeva hiša, Kranj). V okviru projekta Na stalnem naslovu najinega početja s Srečkom Joršem ustvarja vizualno-performativne inštalacije (galerija MOTA, Jakopič, Simulaker, Goga, Cirkulacija-2 itd.) in improvizacijske perfomanse. Improvizacijo je med drugim raziskovala tudi v svojem antropološkem diplomskem delu Improvizacija kot način umetnosti, kot način življenja (2005). Zadnje čase uživa tudi v pisanju esejistično-recenzentskih zapisov za Neodvisni.
Sonja Pregrad je plesalka, performerka, improvizatorka, koreografinja in organizatorka iz Zagreba. Od leta 2007 skupaj z Zrinko Šimičić Mihanović vodi Improspekcije, mednarodni festival improvizacije in živih umetnosti. Veliko njenih umetniških del jemlje improvizacijo za glavno strategijo, kot performerka je sodelovala pri mnogih improvizacijskih predstavah na Hrvaškem in v tujini, kot pedagoginja je preko improvizacije poučevala najrazličnejše skupine – študente plesa, gledališča in vizualnih umetnosti, osnovnošolske učitelje, psihologe, ljubitelje na področju plesa in gledališča...
Zasnova platforme Improvokacij: Andreja Kopač, Gorazd Pakozdi, Žigan Krajnčan
Zasnova druge sezone Improvokacij: Gorazd Pakozdi
Uprizoritelji: Beatrix Brunschko, Jacob Banigan, Radharani Pernarčič, Sonja Pregrad
Luč: Borut Cajnko
Produkcija: International Dance Terrorist Organization
Koproducija četrte epizode druge sezone Improvokacij: Goli oder
Improvokacije so leta 2016 Gorazd Pakozdi, Andreja Kopač in Žigan Krajnčan začeli z namenom preučevati improvizacijo skupaj z domačo skupnostjo in kako ljudje v tej skupnosti razumejo ter uporabljajo improvizacijo. Improvokacije za vsako sezono izberejo format. Prva sezona Improvokacij je bila tako v formatu studijskega srečanja, druga v formatu uprizoritvenih konferenc, tretja v formatu predstave in četrta (od novembra 2020 dalje) bo v formatu publikacije. Improvokacije na Golem odru bodo četrta epizoda druge sezone, to je, vzele bodo format druge sezone: uprizoritvene konference.
Uprizoritelji druge konference bodo Beatrix Brunschko, Jacob Banigan, Radharani Pernarčič in Sonja Pregrad. Gostitelj Improvokacij bo Gorazd Pakozdi.
Urnik konference je
17.00-18.30 Prvi del: Uvod in prispevki uprizoriteljev
18.30-19.00 Premor
19.00-21.00 Drugi del: Uprizoritveno pretresanje na osnovi prispevkov uprizoriteljev ter zaključek
V prvem delu bo vsak izmed uprizoriteljev s svojim prispevkom v poljubnem in njej/njemu najustreznejšem mediju podal videnje, doživljanje in uporabo improvizacije v svojem delu. V drugem delu pa bo potekalo uprizoritveno pretresanje vprašanj improvizacije na osnovi prispevkov uprizoriteljev.
Kot pove že ime formata, konferenca ne bo potekala samo na ravni jezika, govora, izjave, predavanja, pač pa tudi v drugih uprizoritvenih oblikah.
Konferenca bo imela svoje zaključke, ki bodo objavljeni najprej na spletni strani, potem pa, upamo, tudi v obliki časopisa.
Gorazd Pakozdi raziskuje igrivost v vlogah kot so plesalka/ec, izvajalka/ec, koreograf/inja, klovn/esa, pedagog/inja, piska/ec, producent/ka, MC (če omenimo samo nekatere); v oblikah predstava, ples, igra, dogodek, koreografija, eksperiment, instalacija, predavanje, delavnica, publikacija, klovnska točka, video, partitura (če omenimo samo nekatere). Je član DISKOlektiva, ki se od leta 2010 igra Igro imen, v kateri si člani izmenjujejo in sposojajo imena drug drugega za svoja umetniška dela. Da je življenje toliko bolj zabavno.
Beatrix Brunschko je ustanovna članica Theatra im Bahnhof, kjer dela kot igralka, režiserka in improvizatorka. Je umetniška vodja improvizacijskega programa Theatra im Bahnhof, članica mednarodnega kolektiva Orcas Island Project, članica impro zasedbe Theatra an der Gumpendorferstraße na Dunaju, avstrijska predstavnica v projektu Our Lives, performerka in soustvarjalka mednarodne predstave Skupnost. Leta 2018 je soustanovila dva feministična impro kolektiva – My Own Private Moskow in Mary Shelley's Mothers. Kot performerka in pedagoginja gostuje na najrazličnejših festivalih po Evropi, Severni Ameriki in Avstraliji. Je predavateljica na Akademiji za uprizoritvene umetnosti v Gradcu.
Jacob Banigan je kanadski improvizator in igralec, ki živi v avstrijskem Gradcu. Loteva se najrazličnejših oblik improvizacije, kratkih in dolgih formatov, maratonskih predstav velikih zasedb in solo nastopanja. Veliko potuje po Evropi in Severni Ameriki, kjer nastopa in poučuje. Ustvarjanje likov, gradnja domišljijskih svetov in raziskovanje zgradbe zgodb ga neskončno navdihujejo.
Leta 1990 se je pridružil gledališču Rapid Fire Theatre v Edmontonu, med letoma 1995 in 2004 je tam deloval kot umetniški vodja. Je član zasedb gledališča Theater im Bahnhof v Gradcu, English Lovers na Dunaju in Rocket Sugar Factory kjerkoli na svetu že pač.
Radharani Pernarčič je dipl. antropologinja in dipl. koreografinja/plesalka. Deluje kot interdisciplinarna umetnica. Izdala je dve pesniški zbirk. V ansamblu Icy Noctiluca je pisala/izvajala tudi poezijo za glasbo. 2012 je ustanovila SENSEncePICNIC, platformo za somatsko/senzorično prakso. Sodelovala je tudi v skupnih projektih Knjiga oglja in Figura doma z Mihaelo Ciuha. Leta 2017 je v Modeni (Italija) izvedla odmevno samostojno instalacijo Skin-deep jag. The doors to deep skin, ki jo je 2019 razširila v celovito likovno-tekstovno razstavo Izumije in pra-skice Castra Fik Arke (Layerjeva hiša, Kranj). V okviru projekta Na stalnem naslovu najinega početja s Srečkom Joršem ustvarja vizualno-performativne inštalacije (galerija MOTA, Jakopič, Simulaker, Goga, Cirkulacija-2 itd.) in improvizacijske perfomanse. Improvizacijo je med drugim raziskovala tudi v svojem antropološkem diplomskem delu Improvizacija kot način umetnosti, kot način življenja (2005). Zadnje čase uživa tudi v pisanju esejistično-recenzentskih zapisov za Neodvisni.
Sonja Pregrad je plesalka, performerka, improvizatorka, koreografinja in organizatorka iz Zagreba. Od leta 2007 skupaj z Zrinko Šimičić Mihanović vodi Improspekcije, mednarodni festival improvizacije in živih umetnosti. Veliko njenih umetniških del jemlje improvizacijo za glavno strategijo, kot performerka je sodelovala pri mnogih improvizacijskih predstavah na Hrvaškem in v tujini, kot pedagoginja je preko improvizacije poučevala najrazličnejše skupine – študente plesa, gledališča in vizualnih umetnosti, osnovnošolske učitelje, psihologe, ljubitelje na področju plesa in gledališča...
Foto: arhiv ustvarjalcev predstave