O GOLEM ODRU
Goli oder je mednarodni festival improvizacijskega gledališča, ki vsaki dve leti zaživi v Ljubljani. Improvizacija je umetnost trenutka, vključevanja, radovednosti in prisotnosti. Festival odlikuje tradicija eksperimentiranja, povezovanja različnih performativnih praks ter dialoga med mednarodno in lokalno skupnostjo improvizatorjev_k. Vsaka edicija nosi svoj podpis, prav vse pa stremijo k raziskovanju improvizacije same, še posebej pa improvizacijskega gledališča kot polnokrvnega člana družine performativnih umetnosti. Letos bo festival gostil goste iz Francije, Avstrije, Južne Afrike in Poljske, predstavile pa se bodo tudi domače ustvarjalke in ustvarjalci. Konec oktobra bo Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana odprla vrata devetim predstavam, v okviru festivala pa bodo organizirane tudi delavnice improvizacijskega gledališča in drag performansa.
Festival je bil sprva doma v KUD-u France Prešeren v Trnovem, kjer je improvizacijsko gledališče v Sloveniji našlo svoj prvi oder, svoje prve skupnosti in svoje prve presežke. Njegova prva umetniška vodja sta bila Maja Dekleva Lapajne in Gregor Moder iz Kolektiva Narobov. Po zaprtju KUD-a se je festival preselil v Staro mestno elektrarno, ki je postala njegov novi dom – prostor, ki improvizaciji omogoča, da zadiha v vsej svoji nepredvidljivi širini, in okolje, ki ga improvizirano gledališče ni vajeno. V preteklosti so se festivalski dogodki odvijali tudi v AKC Metelkova mesto, v Moderni galeriji ter v Layerjevi hiši v Kranju. Improvizacija se vedno znova vrača tja, kjer prostor živi z njo.
Danes festival vodita Eva Jus kot producentka in Sara Šoukal kot umetniška vodja, za letošnjo temo festivala pa sta izbrali biti viden:a. Vidnost razumeta kot dejanje, kot odločitev, kot prostor, ki ga je treba osvojiti – ali ponuditi. Eva in Sara želita ustvariti stičišče tistih, ki so pogosto spregledani: marginaliziranih skupnosti, prezrtih poklicev, različnih generacij, teles, ki niso v središču pozornosti, in umetniških praks, ki ne sodijo v ustaljene okvire. Goli oder tako odpira vrata improvizaciji, ki se prepleta s plesom, klovnovstvom, drag performansom, fizičnim gledališčem in tehnično improvizacijo. V ospredje stopajo ustvarjalke in ustvarjalci, ki s svojo prisotnostjo utrjujejo razumevanje improvizacije kot umetnosti, ki je hkrati kolektivna in intimna, politična in igriva, ranljiva in močna. Predvsem pa Gola!
Od svojih začetkov festival ohranja dva temeljna cilja: da občinstvu ponudi vpogled v aktualni razvoj improvizacijskega gledališča ter da povabljenim umetnicam in umetnikom omogoči intenzivno raziskovanje novih pristopov skozi delavnice, vaje in mednarodna sodelovanja. Goli oder je prostor, kjer improvizacijsko gledališče ni zabava ob robu gledališča, temveč polnokrvna, eksperimentalna in avtorska umetnost. Več kot polovica predstav, ki jih festival gosti, so premiere – nastajajo tukaj, v Ljubljani, v dialogu med ustvarjalci_kami, prostorom in občinstvom.
Festival je bil sprva doma v KUD-u France Prešeren v Trnovem, kjer je improvizacijsko gledališče v Sloveniji našlo svoj prvi oder, svoje prve skupnosti in svoje prve presežke. Njegova prva umetniška vodja sta bila Maja Dekleva Lapajne in Gregor Moder iz Kolektiva Narobov. Po zaprtju KUD-a se je festival preselil v Staro mestno elektrarno, ki je postala njegov novi dom – prostor, ki improvizaciji omogoča, da zadiha v vsej svoji nepredvidljivi širini, in okolje, ki ga improvizirano gledališče ni vajeno. V preteklosti so se festivalski dogodki odvijali tudi v AKC Metelkova mesto, v Moderni galeriji ter v Layerjevi hiši v Kranju. Improvizacija se vedno znova vrača tja, kjer prostor živi z njo.
Danes festival vodita Eva Jus kot producentka in Sara Šoukal kot umetniška vodja, za letošnjo temo festivala pa sta izbrali biti viden:a. Vidnost razumeta kot dejanje, kot odločitev, kot prostor, ki ga je treba osvojiti – ali ponuditi. Eva in Sara želita ustvariti stičišče tistih, ki so pogosto spregledani: marginaliziranih skupnosti, prezrtih poklicev, različnih generacij, teles, ki niso v središču pozornosti, in umetniških praks, ki ne sodijo v ustaljene okvire. Goli oder tako odpira vrata improvizaciji, ki se prepleta s plesom, klovnovstvom, drag performansom, fizičnim gledališčem in tehnično improvizacijo. V ospredje stopajo ustvarjalke in ustvarjalci, ki s svojo prisotnostjo utrjujejo razumevanje improvizacije kot umetnosti, ki je hkrati kolektivna in intimna, politična in igriva, ranljiva in močna. Predvsem pa Gola!
Od svojih začetkov festival ohranja dva temeljna cilja: da občinstvu ponudi vpogled v aktualni razvoj improvizacijskega gledališča ter da povabljenim umetnicam in umetnikom omogoči intenzivno raziskovanje novih pristopov skozi delavnice, vaje in mednarodna sodelovanja. Goli oder je prostor, kjer improvizacijsko gledališče ni zabava ob robu gledališča, temveč polnokrvna, eksperimentalna in avtorska umetnost. Več kot polovica predstav, ki jih festival gosti, so premiere – nastajajo tukaj, v Ljubljani, v dialogu med ustvarjalci_kami, prostorom in občinstvom.
TEMA 18. EDICIJE FESTIVALA - BITI VIDEN:A
Biti viden:a je dejanje. Je glagol, je odločitev, ki jo sprejmemo s telesom, z glasom in navsezadnje z umetnostjo.
V času, ko se svet vse bolj zapira v varne okvire, Goli oder vztraja pri tem, da je oder prostor, kjer se lahko pokažemo takšne, kot smo: nepopolne, drzne, ranljive, glasne, nežne, prisotne.
Biti viden:a pa pomeni tudi vidnost vseh spolov in identitet, ki se predstavljajo na odru in prinašajo svoj izraz; pomeni vidnost v trenutku, v dejanju, a tudi v spominu, ki ostane.
Improvizacija je umetnost, ki ne skriva svojega nastanka, a hkrati nosi moč vtisa tudi po tem, ko je hipnost ustvarjenega minila. Je umetnost procesa: umetnost, v kateri je produkt, ki ga sistem tako nujno zahteva, pravzaprav nastajanje samo. Je iskanje performativne vrednosti v tem, kar se zgodi med nami.
Improvizacija je kolektivna umetnost. Njena moč je v gojenju odnosov med ustvarjalkami, v dialogu s prostorom in v živem stiku s publiko.
Improvizacijsko gledališče vztraja pri ustvarjanju skupnosti in pri skupnosti ustvarjanja: umetnost se rodi med nami, ne v nas samih. Morda zato improvizacijsko gledališče še vedno ostaja na robu – in ni vidno. Ustvarjalci_ke festivala si že od začetkov prizadevamo, da bi bilo improvizacijsko gledališče prepoznano kot enakovredna, uveljavljena gledališka veja – kot umetnost, ki lahko samozavestno stoji ob boku drugim alternativnim oblikam, kot so klovnovstvo, sodobni cirkus, ulično gledališče. Improvizacijsko gledališče ni manj. Ni dodatek. Ni obrobje. Je polnokrvna, avtorska, raziskovalna umetnost, ki si zasluži svoj prostor v kulturnem ekosistemu.
Letošnja tema festivala, biti viden:a, prihaja v času, ko je kultura na udaru. Jasni in neposredni pritiski na ustvarjalce_ke nas vse potiskajo na margino in odvzemajo prostor umetnikom_cam in ustvarjalcem_kam v vseh zvrsteh. Ko je že sam obstoj ustvarjalnosti na udaru, je iskanje vidnosti radikalno dejanje, vidnost za tiste, ki so na marginah, pa borba, ki odloča o tem, v kakšni prihodnosti bomo živeli_i vsi_e.
Goli oder je festival, ki verjame v skupnost, in samo skupnost lahko drži odprta vrata v času, ko bi jo z njihovim zapiranjem radi razdrobili, nam onemogočili dostop do javnega prostora in ustvarjalnosti in vse, kar je drugačno, skrili med štiri stene.
Na Golem odru verjamemo v to, da je umetnost prostor srečanja, da je vidnost politična, da je improvizacija lahko most med ljudmi, ki si sicer ne bi delili odra.
V času, ko so vidni predvsem tisti, ki bi radi utišali druge, mi izbiramo drugačno pot:
želimo ustvariti prostor, kjer lahko »drugi« postanejo vidni.
V času, ko se svet vse bolj zapira v varne okvire, Goli oder vztraja pri tem, da je oder prostor, kjer se lahko pokažemo takšne, kot smo: nepopolne, drzne, ranljive, glasne, nežne, prisotne.
Biti viden:a pa pomeni tudi vidnost vseh spolov in identitet, ki se predstavljajo na odru in prinašajo svoj izraz; pomeni vidnost v trenutku, v dejanju, a tudi v spominu, ki ostane.
Improvizacija je umetnost, ki ne skriva svojega nastanka, a hkrati nosi moč vtisa tudi po tem, ko je hipnost ustvarjenega minila. Je umetnost procesa: umetnost, v kateri je produkt, ki ga sistem tako nujno zahteva, pravzaprav nastajanje samo. Je iskanje performativne vrednosti v tem, kar se zgodi med nami.
Improvizacija je kolektivna umetnost. Njena moč je v gojenju odnosov med ustvarjalkami, v dialogu s prostorom in v živem stiku s publiko.
Improvizacijsko gledališče vztraja pri ustvarjanju skupnosti in pri skupnosti ustvarjanja: umetnost se rodi med nami, ne v nas samih. Morda zato improvizacijsko gledališče še vedno ostaja na robu – in ni vidno. Ustvarjalci_ke festivala si že od začetkov prizadevamo, da bi bilo improvizacijsko gledališče prepoznano kot enakovredna, uveljavljena gledališka veja – kot umetnost, ki lahko samozavestno stoji ob boku drugim alternativnim oblikam, kot so klovnovstvo, sodobni cirkus, ulično gledališče. Improvizacijsko gledališče ni manj. Ni dodatek. Ni obrobje. Je polnokrvna, avtorska, raziskovalna umetnost, ki si zasluži svoj prostor v kulturnem ekosistemu.
Letošnja tema festivala, biti viden:a, prihaja v času, ko je kultura na udaru. Jasni in neposredni pritiski na ustvarjalce_ke nas vse potiskajo na margino in odvzemajo prostor umetnikom_cam in ustvarjalcem_kam v vseh zvrsteh. Ko je že sam obstoj ustvarjalnosti na udaru, je iskanje vidnosti radikalno dejanje, vidnost za tiste, ki so na marginah, pa borba, ki odloča o tem, v kakšni prihodnosti bomo živeli_i vsi_e.
Goli oder je festival, ki verjame v skupnost, in samo skupnost lahko drži odprta vrata v času, ko bi jo z njihovim zapiranjem radi razdrobili, nam onemogočili dostop do javnega prostora in ustvarjalnosti in vse, kar je drugačno, skrili med štiri stene.
Na Golem odru verjamemo v to, da je umetnost prostor srečanja, da je vidnost politična, da je improvizacija lahko most med ljudmi, ki si sicer ne bi delili odra.
V času, ko so vidni predvsem tisti, ki bi radi utišali druge, mi izbiramo drugačno pot:
želimo ustvariti prostor, kjer lahko »drugi« postanejo vidni.
KAJ NAS ČAKA NA 18. GOLEM ODRU?
Goli oder v letu 2026 prinaša drag king kolektiv Dragi Drago (Slovenija), ki z igrivostjo sprevrača stereotipe in na odru prevprašuje spol. Naslednji predstavi odpirata drugačno tematiko: na impro odrih redko vidimo raznolike starosti, v slovenskem prostoru je velika večina improvizatork in improvizatorjev, ki delujejo izven programov ŠILE in Impro lige, v starostnem razredu do 40 let. Predstava Srebrno zlato (Slovenija) kot medgeneracijski projekt ponuja izjemno pomemben vpogled v ustvarjanje v različnih obdobjih življenja, predvsem pa nas zanima ustvarjanje seniork in seniorjev, ki so v širšem, socialnem pogledu zapostavljeni. Zapostavljen pa je tudi glas mladih, ki ne vedo, kje je prostor zanje tako v sedanjosti kot še posebej v prihodnosti. Na festivalu tradicionalno ponudimo prostor glasu mladih improvizatork in improvizatorjev iz projekta ŠILA (Slovenija), ki ustvarijo dolgometražno predstavo na temo festivala. Kot zadnji slovenski kolektiv pa se predstavi edino profesionalno improvizacijsko gledališče v Sloveniji, Iglu teater. Njihova prisotnost vpliva tako na kulturno pokrajino gledališke scene v Ljubljani kot na impro skupnost.
V kontekstu improvizacijskih predstav delo oblikovalk in oblikovalcev luči ostaja v vlogi podpore ustvarjalkam in ustvarjalcem na odru; tudi v širši mednarodni skupnosti ta poklic še vedno ni viden kot enakovreden soustvarjalec predstav. S prvo improvizirano solo predstavo lučnega oblikovalca Armanda Jouberta (Južna Afrika) dobimo uvid v poklic, ki je še vedno v ozadju ustvarjanja impro predstav. Na festival prihajata tudi dva dueta, od katerih prvi prihaja z Dunaja: to sta Anne Rab in Gerit Scholz (Avstrija). Obe ustvarjalki prinašata na impro oder neverbalni izraz, kar ju loči od večine improvizatork in improvizatorjev tako na avstrijskem kot mednarodnem odru. Drugi duet prihaja iz Francije: Clara Jolfre in Morgan Brosed Ponce (Francija) oba izvirata iz drugih performativnih oblik, impro gledališča pa sta se lotila kasneje na karierni poti. Zaradi drugačnega performativnega izhodišča je njun izraz unikaten, hkrati pa njun duet gradi most med improviziranim gledališčem, klovnovstvom in performansom. Katarzyna Chmara (Poljska) pa se predstavi s svojim solom. Solo improvizirane predstave so redke, vendar pomembne za razvoj improvizacije kot priznane gledališke smeri, ker prikažejo celoten nabor znanj in veščin performerja_ke. V solo impro predstavah dobimo najboljši uvid v število gledaliških poklicev, ki jih improvizator_ka opravlja simlutano.
Nenazadnje pa je potrebno poudarjati eno izmed največjih moči improvizacije: to, da je kolektivna umetnost. V današnjem času, ko je treba raziskovati in prikazati načine sodelovanja med različnimi kreativnimi ljudmi, je to še toliko bolj pomembno. Pomembno pa je tudi ponuditi prostor profesionalnim improvizatorkam in improvizatorjem, da zaigrajo skupaj in pokažejo, kako »gledališka« oziroma »umetniška« je lahko veja improviziranega gledališča. Zato bo zadnja predstava Ansambelska predstava v režiji Katarzyne Chmara, v kateri bodo igrali_e tako tuji_e kot domači_e ustvarjalci_ke.
V kontekstu improvizacijskih predstav delo oblikovalk in oblikovalcev luči ostaja v vlogi podpore ustvarjalkam in ustvarjalcem na odru; tudi v širši mednarodni skupnosti ta poklic še vedno ni viden kot enakovreden soustvarjalec predstav. S prvo improvizirano solo predstavo lučnega oblikovalca Armanda Jouberta (Južna Afrika) dobimo uvid v poklic, ki je še vedno v ozadju ustvarjanja impro predstav. Na festival prihajata tudi dva dueta, od katerih prvi prihaja z Dunaja: to sta Anne Rab in Gerit Scholz (Avstrija). Obe ustvarjalki prinašata na impro oder neverbalni izraz, kar ju loči od večine improvizatork in improvizatorjev tako na avstrijskem kot mednarodnem odru. Drugi duet prihaja iz Francije: Clara Jolfre in Morgan Brosed Ponce (Francija) oba izvirata iz drugih performativnih oblik, impro gledališča pa sta se lotila kasneje na karierni poti. Zaradi drugačnega performativnega izhodišča je njun izraz unikaten, hkrati pa njun duet gradi most med improviziranim gledališčem, klovnovstvom in performansom. Katarzyna Chmara (Poljska) pa se predstavi s svojim solom. Solo improvizirane predstave so redke, vendar pomembne za razvoj improvizacije kot priznane gledališke smeri, ker prikažejo celoten nabor znanj in veščin performerja_ke. V solo impro predstavah dobimo najboljši uvid v število gledaliških poklicev, ki jih improvizator_ka opravlja simlutano.
Nenazadnje pa je potrebno poudarjati eno izmed največjih moči improvizacije: to, da je kolektivna umetnost. V današnjem času, ko je treba raziskovati in prikazati načine sodelovanja med različnimi kreativnimi ljudmi, je to še toliko bolj pomembno. Pomembno pa je tudi ponuditi prostor profesionalnim improvizatorkam in improvizatorjem, da zaigrajo skupaj in pokažejo, kako »gledališka« oziroma »umetniška« je lahko veja improviziranega gledališča. Zato bo zadnja predstava Ansambelska predstava v režiji Katarzyne Chmara, v kateri bodo igrali_e tako tuji_e kot domači_e ustvarjalci_ke.